Sodobno vakuumsko bučko je izumil škotski znanstvenik sir James Dewar leta 1892. Med izvajanjem raziskav o utekočinjanju plina-postopku, ki zahteva nizke temperature-je potreboval posodo, ki je lahko izolirala plin od temperature okolja. Steklarskemu tehniku po imenu Burger je naročil pihanje steklene posode z dvojno{4}}steno; notranje površine so bile prevlečene s srebrom (ali živim srebrom), zrak med stenami pa je bil izpraznjen, da je nastal vakuum. Ta posoda, znana kot »Dewarjeva bučka«, je lahko vzdrževala temperaturo svoje vsebine-naj bo to vroča ali hladna-dlje časa. Ker se te bučke uporabljajo predvsem v gospodinjstvih za ohranjanje tople vode, jih običajno imenujemo "termoske" ali termovke.
Konstrukcija vakuumske bučke je relativno preprosta. Njegovo jedro je dvo{1}}steklena steklena obloga; prostor med stenami je izpraznjen, da se ustvari vakuum, in prevlečen s srebrom ali aluminijem. Vakuum onemogoča prenos toplote s konvekcijo, samo steklo pa je slab prevodnik toplote; srebrna prevleka odbija sevalno toploto nazaj v posodo. Prenos toplote poteka predvsem prek treh mehanizmov: prevodnosti, konvekcije in sevanja. Vakuum med stenami odstrani molekule zraka in s tem blokira prevajanje toplote in konvekcijo. Z dodajanjem odsevne prevleke notranjim stenam za zmanjšanje toplotnega sevanja je ustvarjena zelo učinkovita, a poceni toplotna posoda. Nasprotno, ko bučka vsebuje hladne tekočine, preprečuje sevanje zunanje toplote v notranjost. Zamašek je običajno narejen iz plute ali plastičnih-materialov, ki so slabi prevodniki toplote.
